Specifična jezikovna motnja je ena najpogostejših razvojnih oviranosti. Pojavi se pri pri približno 7 do 10 odstotkih vrtčevskih otrok.
Specifična jezikovna motnja je komunikacijska oviranost, ki ovira razvoj jezikovnih spretnosti pri otrocih brez izgube sluha. Specifična jezikovna motnja lahko vpliva na otrokov govor, sposobnost poslušanja, branja in pisanja. Znana je tudi kot razvojna jezikovna motnja, jezikovni zaostanek ali razvojna disfazija. Je ena najpogostejših razvojnih motenj in se pojavi pri približno 7 do 10 % otrok, starih od 3 do 6 let. Običajno se njene posledice nadaljujejo tudi v odrasli dobi.
Kaj povzroči specifično jezikovno motnjo?
Vzrok za specifično jezikovno motnjo ni znan, vendar nedavna odkritja kažejo, da je močno genetsko pogojena. Pri otrocih s specifično jezikovno motnjo je v primerjavi z otroki brez te motnje večja verjetnost, da imajo težave in zamude pri govoru tudi starši in sorojenci. Od 50 % do 70 % otrok s specifično jezikovno motnjo ima vsaj enega družinskega člana s to motnjo. Učenje več kot enega jezika hkrati ne povzroča specifične jezikovne motnje. Vendar pa lahko motnja prizadene tako večjezične otroke kot otroke, ki govorijo samo en jezik.
Kateri so simptomi specifične jezikovne motnje?
Otroci s specifičnimi jezikovnimi motnjami pogosto potrebujejo več časa, da začnejo govoriti (faze razvoja govorjenega jezika dosežejo pozneje kot drugi otroci iste starosti).
Predšolski otroci s specifičnimi jezikovnimi motnjami lahko:
• v primerjavi z ostalimi otroki porabijo več časa za združevanje besed v stavke;
• imajo težave u učenjem novih besed in pogovarjanjem;
• imajo težave s sledenjem navodilom, ne zaradi trme, ampak ker ne razumejo posredovanih besed na ustrezen način;
• pri govoru pogosto delajo slovnične napake.
Čeprav nekateri otroci, ki potrebujejo več časa, da začnejo govoriti, sčasoma dohitijo svoje vrstnike, imajo otroci s to motnjo trajne jezikovne težave. Pri starejših otrocih in odraslih s specifično jezikovno motnjo so pogosti simptomi:
• omejena uporaba kompleksnih povedi,
• težave pri iskanju/priklicu ustreznih besed,
• težave z razumevanjem prenesenega pomena,
• težave pri branju,
• neorganizirano pripovedovanje in pisanje,
• pogoste slovnične in pravopisne napake.