Video modeliranje

Video modeliranje je učna tehnika za pridobivanje novih spretnosti. Učinkovitost te metode je podprta z obsežnimi znanstvenimi raziskavami.

Strategija video modeliranja je, da se določena naloga, ki se jo naj bi naučili, posname na video, nato pa se videoposnetek sistematično in ponavljajoče predstavi osebi z oviranostjo.

To osebi omogoča, da se seznani s postopkom in si ustvari jasno pričakovanje glede zahtev in časovnega zaporedja naloge, kar izboljša delovni spomin ter zmanjša tesnobo in stres.

Video modeliranje dokazano znatno poveča hitrost usvajanja spretnosti, tehnika pa je še posebej učinkovita pri osebah z avtizmom in intelektualno oviro.

Z gledanjem videoposnetka neznana situacija postopoma postane bolj domača, s čimer se pri človeku zmanjša tesnoba, lažje se vključi v nalogo, zmanjša se verjetnost pojava problematičnega vedenja. To je lahko še posebej koristno pri pripravi ljudi na zdravniške preglede ali pri seznanjanju z novimi kraji, dejavnostmi ali postopki.

Video modeliranje je zelo uporabno zlasti za ljudi z avtizmom, za katere je ključnega pomena, da od začetka poznajo zaporedje dogodkov, s katerimi se bodo soočile. Ogled celotnega postopka, ki ga izvaja model, osebi omogoča, da si predstavlja pozitiven izid predvidene dejavnosti in si ustvari jasna pričakovanja glede zahtev, povezanih z nalogo ali situacijo.

Razlikujemo med splošnim video modeliranjem in “specifičnim” video modeliranjem, narejenim posebej za določeno osebo, ki tako lahko vključuje znano okolje, posebne materiale ali pa upošteva poseben interes

Študije pregleda literature še niso dokazale, kateri od obeh načinov je učinkovitejši, saj izjemno malo raziskav prinaša te podatke.

Obstajajo različne vrste video modeliranja, vsaka vsaka pa ima svoje značilnosti in priložnosti.

1. Standardno video modeliranje je tehnika, pri kateri oseba gleda videoposnetek, v katerem model, torej nekdo drug, prikazuje, kako izvesti določeno dejanje. Video modeliranje je torej z dokazi podprta praksa, ki je po eni strani namenjena krepitvi pričakovanega vedenja, tj. razvoju spretnosti, po drugi strani pa pomaga zmanjšati nepričakovano vedenje (Murray in Noland 2013).
2. Video samo-modeliranje se razlikuje od klasičnega video modeliranja, saj je akter v videu ista oseba, ki ji je videoposnetek namenjen. Pri tem načinu subjekt opazuje samega sebe, kako uspešno izvaja določeno nalogo. Tehnika se lahko uporablja za učenje različnih nalog, s poudarkom na nastajajočih spretnostih, tj. spretnostih, ki se jih je subjekt šele začel učiti, vendar jih še ne obvlada. Video samo-modeliranje se je izkazalo za uspešno pri povečanju pogostosti pravilnega izvajanja spretnosti ali pojavu pričakovanega vedenja.
3. Tretja vrsta je video povratna informacija, pri kateri je oseba posneta med opravljanjem naloge ali socialne interakcije. Kasneje oseba pregleda videoposnetek in poskuša sama ugotoviti, katere izboljšave je treba narediti. S tem se zmanjšajo korektivni vložki vzgojitelja, hkrati pa se povečajo posameznikove sposobnosti samoocenjevanja.
4. Video ”priming”, tako kot standardno video modeliranje, vključuje osebo, ki ni ciljno občinstvo posnetka. Cilj modela na posnetku je naučiti osebo (gledalca) razumevanja predvidljivih zaporedij novih ali neobičajnih dejavnosti ter tako povečati sodelovanje in zmanjšati tesnobo. Z gledanjem videoposnetka postane neznana situacija postopoma bolj domača, zaradi česar oseba v njej sodeluje bolj voljno, posledično se zmanjša verjetnost problematičnega vedenja. To se nanaša zlasti npr. na obiske pri zobozdravniku in zdravniku, pa tudi na kozmetične obiske, kot je obisk frizerja ali kozmetičarke, ali celo na potovanje s prevoznim sredstvom, ki ga oseba ni navajena.
5. V primeru subjektivnega video modeliranja oseba, ki jo snemamo, ni ciljna oseba. Ta videoposnetek se razlikuje od zgoraj naštetih vrst, ker je posnet s subjektivno kamero: prikazan je le pogled subjekta, zato so običajno uokvirjene le modelove roke ali kvečjemu njihova odsevna podoba v ogledalu. S subjektivnim video modeliranjem je mogoče učiti veliko preprostih funkcionalnih spretnosti, zlasti tistih, ki jih otrok še ne obvlada ali jih izvaja le ob izdatni podpori odraslih, ter socialnih spretnosti in interakcij (Murray in Noland 2013).

Z video modeliranjem se je mogoče naučiti veliko različnih funkcionalnih in motoričnih spretnosti, vključno s tistimi, ki zahtevajo komunikacijske, kognitivne, prilagoditvene in socialno-čustvene procese, npr. osebno neodvisnost, komunikacijo, socialno interakcijo, šolske spretnosti in dejavnosti v igri.
V nekaterih primerih je primerno kombinirati tudi posebne strategije, kot je uporaba didaktičnega in tiskanega gradiva, ter kompleksnejšo izobraževalno intervencijo.

Video modeliranje se večinoma uporablja pri osebah z motnjami avtističnega spektra, saj izkorišča njihove prednosti in ima učinek na njihove slabosti; omogoča tudi postopno izpostavljanje, s čimer se zmanjša tesnoba pri soočanju z novimi situacijami. Obstajajo pa značilnosti, ki so učinkovite tudi pri drugih stanjih, zlasti pri tistih, pri katerih so prisotni intelektualne ovire. Nekatere od prednosti so, da način izkorišča notranjo motivacijo osebe, predstavlja informacije prek različnih čutnih kanalov, se osredotoča na en sam poseben element in tako usmerja pozornost na ciljno usmerjen način.

Organizacija Fondazione Progettoautismo fvg je uspešno ustvarila in uporabila številne pakete video modeliranja za vse starostne skupine.
Na koncu vam predstavljamo 10 osnovnih korakov video modeliranja po Murrayju in Nolandu (2013), ki so združeni z znanjem in strokovnimi izkušnjami, ki jih je pridobila naša fundacija:

1. Določite spretnost ali rutino, na katero se želite osredotočiti;
2. Določite in zberite potrebno opremo;
3. Izvedite analizo nalog in določite izhodiščno stanje;
4. Napišite natančen scenarij in morebitne podnapise;
5. Pred snemanjem videoposnetka vadite in ne spreglejte snemanja zvoka (tudi pozneje);
6. Bodite pozorni na urejanje videoposnetkov;
7. Ustvarite ustrezne pogoje za ogled videoposnetka;
8. Opredelite strategije za lažje učenje veščin;
9. Poskrbite za ustrezna orodja za opazovanje;
10. Opredelite težave, ki se pojavijo, in poiščite rešitev.

Če želite to temo podrobneje raziskati, vam priporočamo naslednji naslov:
Murray S., Noland B., Video Modeling for Young Children With Autism Spectrum Disorders: A Practical Guide for Parents and Professionals, Jessica Kingsley Pub, 2012