Povezava med dostopnostjo in založništvom – zlasti digitalnim založništvom – morda ni vsem povsem očitna, poleg tega pa je na trgu na voljo premalo dostopnih (e-)knjig – v papirni obliki ali v obliki elektronskih knjig -, kar je premalo referenčnih točk, ki bi nam pomagale razumeti povezavo. Namen tega prispevka je zato raziskati tisti del založniške industrije, ki si prizadeva ponuditi dostopne vsebine za različne skupine bralcev, pri čemer se bomo osredotočili na francoski kontekst in dodali nekaj primerov iz drugih evropskih držav.
Ko začnemo razmišljati o dostopnosti v okviru knjižne industrije, se nam lahko porajata dve glavni vprašanji: Kaj je dostopna (e-)knjiga? in Kako (ne)dostopna je (e-)knjižna industrija? Na ta vprašanja bomo poskušali odgovoriti v dveh člankih: v prvem bomo pregledali opredelitev ključnih besed (knjiga, e-knjiga in dostopna (e-)knjiga) ter te izraze ponazorili z različnimi primeri. V drugem članku bo podan bolj analitičen pregled z analizo ponudbe in distribucije dostopnih (e-)knjig v celotni založniški industriji.
Opomba: Članek je prirejen na podlagi usposabljanja o dostopnem založništvu, ki je potekalo v okviru projekta Simpl4all septembra 2022 v Mariboru v Sloveniji.
Odgovorimo na drugo vprašanje: Kako (ne)dostopna je (e)knjižna industrija? Lahko bi rekli, da je (e)knjižna industrija dostopna, če je delež dostopnih (e)knjig zmožen zadovoljiti potrebe različnih bralcev: tako je, če je na trgu velika ponudba dostopnih (e)knjig, ki zadovolji povpraševanje bralcev, in če je ta ponudba ustrezno cenovno ovrednotena in učinkovito distribuirana, da jih dejansko doseže. Preden ocenimo tržno primernost ponudbe in njen distribucijski proces, si torej oglejmo povpraševanje in ponudbo dostopnih (e-)knjig.
Ni jasnih podatkov o povpraševanju po (e-)knjigah med bralci z različnimi ovirami: okvaro sluha, okvaro vida, težavami v duševnem razvoju in kognitivnimi ovirami. Vendar pa raziskava, ki je bila leta 2011 izvedena v Italiji, nudi nekaj koristnih smernic glede bralnih navad bralcev z okvarami vida. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da 31 % anketirancev bere vsak dan, 28 % večkrat na teden ali enkrat na dan in da so anketiranci v zadnjih 12 mesecih pred anketiranjem v povprečju prebrali 9 knjig. Med prebranimi (e-)knjigami je bilo 25 % zvočnih knjig, 30 % e-knjig z neoptimalno digitalno bralno izkušnjo (e-knjige v formatih pdf, doc in txt), 10 % knjig v brajici in 6,5 % knjig v velikem tisku. Čeprav to odraža povpraševanje po dostopnih knjigah le v ožjem kontekstu (bralci z okvaro vida v Italiji), lahko že opazimo precejšnje povpraševanje in znamenja, da to povpraševanje ni ustrezno izpolnjeno: 30 % knjig ne ponuja optimalne bralne izkušnje.
Nadalje je bilo od 50 najbolj priljubljenih knjig v letu 2013 (po prodaji) 35 knjig na voljo v zvočni obliki*, le 25 jih je bilo na voljo v velikem tisku, še manj (10) pa v brajici. Na nek način so ti podatki spodbudni, saj predstavljajo ugodnejše razmerje kot doslej. Vendar bomo trdili, da v idealnem primeru delež ponudbe posameznih vrst knjig ne bi smel nujno odražati deleža njihovih bralcev na celotnem trgu, zlasti kadar so “vrste knjig” opredeljene po tehničnih značilnostih in ne po vsebini. V idealnem primeru bi morali imeti vsi bralci dostop do vseh publikacij ne glede na razlike med njimi. Poleg tega tudi (e-)knjige, ki so dostopne glede na svoje značilnosti, morda niso dostopne v ekonomskem smislu. Cena, ki je značilna za dostopne (e-)knjige, je namreč običajno visoka, zlasti za bralce z okvarami vida: med 50 najbolj priljubljenimi knjigami, izdanimi leta 2013, je bila povprečna cena knjig v brajici 109,6 EUR oziroma 26,4 EUR v velikem tisku: vsaj dvakrat višja od izvirne publikacije, ki je v povprečju stala 13,7 EUR.
*Kot je omenjeno v drugem članku, sama razpoložljivost knjige v zvočni obliki ne zagotavlja dostopnosti za bralce z okvaro vida: zvočno knjigo je treba povezati s platformo za branje ali programsko opremo s prilagojenim navigacijskim sistemom.
To nas od ocenjevanja dostopnosti (e-)knjig s stališča izdajanja preusmeri na stališče distribucije. Tudi če bi industrija (e-)knjig ponujala dovolj dostopnih vsebin, te morda še vedno ne bi bile dostopne, če te (e-)knjige ne bi bile ustrezno distribuirane bralcem. Tudi proces distribucije je v primerjavi z glavno industrijo elektronskih knjig precej neučinkovit. Glavne (e-)knjige se bralcem običajno posredujejo neposredno prek prodajnega mesta založnika in posredno prek knjižnic, kjer se bralcem izposojajo, ali prek knjigarn in drugih trgovcev na drobno, kjer se bralcem prodajajo.
Merjenje prodaje dostopnih (e-)knjig je težka naloga, saj so številne med njimi odporne na ekonomsko realnost. Kot smo videli prej, so zlasti knjige v brajici posebej drage in se zato pogosteje izposojajo kot kupujejo, tako kot se različni dostopni viri in pripomočki v šoli učencem z raznimi ovirami v skladu s projektom prilagojenega šolanja običajno bolj izposojajo kot prodajajo. Poleg tega je v panogi dostopnih (e-)knjig večji delež založniških organizacij neprofitnega tipa kot v panogi množičnih knjig, kar pomeni, da svoje vsebine razširjajo na nekomercialen način, bodisi subvencionirano ali včasih celo povsem brezplačno. (str. 47) Nenazadnje številne dostopne (e)knjige nastajajo tudi zunaj komercialnega okvira: tako je v primeru množičnih knjig, ki jih na francoski nacionalni platformi PLATON na zahtevo osebe z oviro prilagodijo in distribuirajo komercialni izdajatelji na individualni osnovi.