Socialne zgodbe so metoda, ki osebam z motnjo avtističnega spektra pomaga bolje razumeti družbene situacije in pričakovanja ter uporablja številna merila za pisanje v enostavnem jeziku.
Socialne zgodbe, ki jih je razvila Carol Gray, temeljijo na filozofiji, ki ima pet glavnih točk:
Brez domnev: Starši in strokovnjaki pogosto napačno domnevajo, kaj mislijo in čutijo osebe z avtizmom. Namesto domnev moramo zbrati točne informacije, da bi ugotovili, kako jim bolje pomagati in narediti njihovo življenje srečnejše.
Skupna odgovornost: Za socialno situacijo sta potrebni vsaj dve osebi, ki imata v določeni situaciji vsaka svojo vlogo in odgovornost. Če pride do težav, za to ni kriva samo oseba z avtizmom, ampak tudi druga oseba, ki je morda ne razume dobro.
Enakopravni, vendar različni pogledi: Osebe z avtizmom in osebe brez avtizma lahko vidijo stvari različno, vendar noben pogled ni napačen. Vsi imajo utemeljena stališča. Najboljši način, kako se s tem ukvarjati, je, da se seznanite, kako vsaka stran vidi situacijo, in jo spoštljivo predstavite.
Brez prepirov: Ker sta stališči obeh oseb utemeljeni, ju nima smisla spreminjati ali dokazovati, da sta napačni. Namesto tega bi morali poiskati načine za skupno reševanje problema in najti rešitev, ki bo ustrezala obema stranema.
Radovednost namesto zmedenosti: Včasih lahko avtistične osebe ravnajo ali se odzivajo na načine, ki nas zmedejo. Namesto da obupamo ali rečemo “poskusili smo že vse”, moramo ostati radovedni in poskušati razumeti, zakaj počnejo to, kar počnejo. Vedno se lahko naučimo kaj novega in o tem razmislimo.
Kaj je družbena zgodovina?
Socialna zgodba je kratka zgodba, ki osebi z motnjo avtističnega spektra pripoveduje o določeni situaciji, spretnosti, dosežku ali konceptu. 10 meril zagotavlja, da je jasna, uporabna, spoštljiva in varna za osebo, ki jo bere. Ta merila so:
Cilj: Zgodba ima jasen namen in je namenjena posredovanju natančnih informacij na način, ki je primeren za osebo z motnjo avtističnega spektra.
Odkrivanje: Zgodba temelji na ustreznih informacijah, ki jih avtor zbere, da bi bolje razumel osebo z motnjo avtističnega spektra ter se odločil, kakšno temo in poudarek naj ima. Vsaj polovica zgodb mora poudarjati dosežke osebe z motnjo avtističnega spektra.
Deli in naslov: Naslov zgodbe naj takoj pove, o čem govori; uvod naj razloži temo; osrednji del naj poda več podrobnosti; zaključek naj povzame in okrepi informacije.
Oblika: Zgodba je napisana in predstavljena na način, ki ustreza sposobnostim, obsegu pozornosti, načinu učenja in interesom osebe z motnjo avtističnega spektra.
Glas in besedišče: V zgodbi so uporabljeni prijazen in spodbuden ton ter besede, ki so primerne za osebo z motnjo avtisitčnega spektra. Uporablja stavke v prvi ali tretji osebi (ne v drugi), pretekli, sedanji ali prihodnji čas, dobeseden in natančen jezik ter jasen in skladen pomen.
Vprašanja: Zgodba odgovarja na nekatera vprašanja, ki opisujejo situacijo, na primer kje se dogaja, kdaj se dogaja, kdo je vpleten, kateri namigi so pomembni, kako ravnati ali se odzvati in zakaj je to pomembno.
Stavki: Zgodovina ima dve vrsti stavkov: opisne in poučevalne stavke. Opisni stavki povedo dejstva o situaciji, ne da bi podali kakršne koli domneve, sodbe ali mnenja. Poučevalni stavki dajejo nekaj predlogov ali nasvetov, kako ravnati ali se lotiti situacije, in sicer na prijazen in spodbuden način.
Formula: V zgodbi je več opisnih stavkov kot poučnih. Zaradi tega zgodba bolj razlaga kot poučuje.
Revizija: Zgodba po prvem osnutku ni dokončana. Preverijo jo ljudje, ki osebo z motnjo avtističnega spektra dobro poznajo, in jo po potrebi spremenijo, da se zagotovi, da upošteva vsa merila in je primerna za to osebo.
Izvajanje: Zgodba se ne prebere le enkrat in pozabi. Uporablja se na način, ki osebi z motnjo avtističnega spektra pomaga, da jo razume in si jo zapomni. Nekateri koraki za to so: načrtovanje, kako naj bo zgodba enostavna za razumevanje in podporo, redno pregledovanje zgodbe, predstavitev zgodbe na pozitiven način, spremljanje učinkov zgodbe, logična organizacija zgodb, združevanje različnih zgodb za učenje novih konceptov, po potrebi ponavljanje in posodabljanje zgodb, poudarjanje dosežkov osebe z motnjo avtističnega spektra ter spremljanje najnovejših raziskav in razvoja na področju socialnih zgodb.
Kakšna je povezava med enostavnim jezikom in socialnimi zgodbami?
Med enostavnim jezikom in socialnimi zgodbami je povezava, saj je cilj obeh pomagati ljudem z motnjo avtističnega spektra pri boljšem razumevanju in sporazumevanju. Enostaven jezik je način uporabe besed in stavkov, ki so jasni, dobesedni in lahko razumljivi. Socialne zgodbe so zgodbe, ki opisujejo situacijo, spretnost, dosežek ali koncept na način, ki je primeren za osebo z motnjo avtističnega spektra. Enostaven jezik lahko uporabimo za pisanje socialnih zgodb, ki so učinkovitejše in bolj smiselne za občinstvo. Enostaven jezik je treba v socialni zgodbi uporabiti v skladu z določenimi smernicami, kot so:
Uporabljajte izjave v prvi ali tretji osebi in ne v drugi osebi. To osebi z motnjo avtističnega spektra pomaga, da se poistoveti z zgodbo in se izogne nejasnostim.
Dosledno in natančno uporabljajte pretekli, sedanji ali prihodnji čas. To osebi z motnjo avtističnega spektra pomaga razumeti zaporedje in časovno razporeditev dogodkov.
Uporabite pozitiven in potrpežljiv ton. To osebi z motnjo avtističnega spektra pomaga, da se počuti podprto in opogumljeno.
Uporabljajte dobesedni in natančni jezik. Tako se oseba z motnjo avtističnega spektra izogne nesporazumom ali napačnim razlagam.
Uporabljajte jasen in dosleden pomen. To osebi z motnjo avtističnega spektra pomaga pri učenju in pomnjenju informacij.
Ti dejavniki zagotavljajo, da družbena zgodovina uporablja enostaven jezik, ki je opisen, smiseln, spoštljiv in varen za osebo z motnjo avtističnega spektra.
Za več informacij o socialnih zgodbah obiščite: https://carolgraysocialstories.com/
Vir slike: “Behavior Social Stories”, The Autism Helper