Jezik in izvršilne funkcije

Dvosmerna povezava med razvojem jezikovnih spretnosti in sposobnostmi spomina, pozornosti, zaviranja in načrtovanja

Jezik je človeška sposobnost, ki nam omogoča sporazumevanje, razmišljanje in učenje

Da bi razumeli besede, ki jih slišimo ali preberemo, moramo biti pozorni in se ne smemo pustiti motiti. Prav tako si moramo zapomniti pomembne stvari. Biti moramo prilagodljivi, da razumemo pomen novih besed ali stvari, ki jih ne poznamo. Nadzorovati se moramo, da ne izgubimo niti in da se prepričamo, da pravilno razumemo. Če imamo pri tem težave, imamo lahko ovire pri opravilih, kot so sledenje navodilom, razumevanje prebranega in pogovor z ljudmi.

Pri govoru moramo premisliti, kaj želimo povedati in kako bomo to povedali. Zapomniti si moramo pomembne stvari in jih razvrstiti po vrstnem redu. Nadzorovati se moramo, da ne zaidemo s teme in da spremenimo način govora, če vidimo, da na sogovornik ne razume. Če imamo pri tem težave, bomo morda težko jasno in nazorno povedali stvari ali naredili domačo nalogo.

Pri druženju z drugimi se moramo znati obnašati glede na to, kje smo (tiho v knjižnici, aktivno v parku, ne smemo se jeziti, če zamudimo igro), razumeti, kdaj vznemirjamo druge, in se z drugimi lepo igrati ali delati. Biti moramo prilagodljivi, da razumemo, kaj mislijo drugi, in prisluhniti njihovim stališčem. Zapomniti si moramo stvari, ki jih govorijo drugi, da se lahko z njimi pogovarjamo.

Za učinkovit razvoj in uporabo jezika zato potrebujemo druge kognitivne zmogljivosti, imenovane izvršilne funkcije (IF). Te funkcije so sklop procesov, ki nam omogoča, da načrtujemo, nadzorujemo, spremljamo in uravnavamo svoje vedenje glede na cilje, kontekst in nove ali zapletene situacije.

IF so vključene v razvoj jezika že od zgodnjega otroštva. Pri otrocih, ki imajo težave na področju IF, se pojavljajo tudi jezikovni zaostanki ali ovire. Nekatere prvine IF, ki vplivajo na jezik, so:

• Pozornost, ki nam omogoča, da se osredotočimo na pomembne jezikovne dražljaje in prezremo nepomembne.
• Delovni spomin, ki nam omogoča, da ohranjamo in obdelujemo kratkoročne jezikovne informacije, kot so besede ali stavki, ki jih slišimo ali ustvarimo.
• Načrtovanje, ki nam omogoča, da svoj diskurz organiziramo na koherenten način, ki ustreza naslovniku in komunikacijskemu namenu.
• Inhibicija, ki nam omogoča, da zatremo neprimerne ali nepomembne jezikovne odzive, kot so napačno napisane besede ali prekinitve.

IF ne vplivajo le na razvoj jezika, temveč tudi na poznejše spretnosti branja in pisanja. Da bi se otroci naučili brati in pisati, morajo biti zmožni:

• Pozorni na grafične znake in zvoke, ki jih predstavljajo.
• Zapomniti si pravopisna in slovnična pravila.
• Načrtovati besedilo glede na žanr, temo in občinstvo.
• Preprečiti motnje in napake.

Težave pri IF lahko zato vodijo do težav pri ustnem razumevanju in tvorjenju, kar vodi v jezikovne ovire, in težave pri pisanju, kot sta disleksija ali disgrafija.

Pozor

Za razvoj in uporabo jezika je treba biti pozoren na zvoke, besede, stavke, kontekst in prejemnika komunikacije. Pozornost omogoča izbiro ustreznih jezikovnih informacij in njihovo kratkoročno ter dolgoročno obdelavo.

Jezik pa lahko vpliva na pozornost in dojemanje resničnosti. Način, kako jezik kodira pojme, lahko določa, kako jih ljudje kategorizirajo in si jih zapomnijo. Na primer, jeziki, ki imajo različne izraze za barve, lahko olajšajo razločevanje barvnih odtenkov. Jeziki, ki uporabljajo različne načine za izražanje časa, lahko vplivajo na miselno predstavo preteklih in prihodnjih dogodkov. Jezik lahko uravnava tudi čustveno pozornost, tj. nagnjenost k osredotočanju na čustveno pomembne dražljaje.

Predstavljajte si, da ste se znašli v nevarni situaciji, na primer v požaru ali potresu. Če vam nekdo reče “umirite se”, “ne bojte se” ali “vse bo v redu”, verjetno ne boste mogli zmanjšati stanja tesnobe in panike. Nasprotno, če vam nekdo reče “upoštevajte navodila”, “umaknite se od tu” ali “pokličite na pomoč”, boste verjetno svojo pozornost zmogli usmeriti v ukrepe, ki jih morate izvesti, da bi se rešili iz nevarne situacije.

Ta primer kaže, kako lahko jezik vpliva na čustveno pozornost, tj. na težnjo po osredotočanju na čustveno pomembne dražljaje. Jezik lahko čustveno pozornost dejansko uravnava na dva načina:

• Povečanje čustvene pozornosti z uporabo besed, ki spominjajo na negativna čustva ali jih poudarjajo, kot so “strah”, “nevarnost” ali “nesreča”.
• Zmanjšanje čustvene pozornosti z uporabo besed, ki odvračajo ali blažijo negativna čustva, kot so “ukrep”, “rešitev” ali “pomoč”.

Jezik lahko torej vpliva na uravnavanje čustev in olajša ali ovira obvladovanje stresnih situacij.

Delovni spomin

Za razvoj in uporabo jezika moramo biti sposobni uporabljati delovni spomin, če si želimo:

• Zapomniti besede, stavke, slovnična in pravopisna pravila, ki jih slišimo ali ustvarimo.
• Povezati jezikovne informacije s predhodnim znanjem in komunikacijskim kontekstom.
• Načrtovati in organizirati govor na koherenten način, ki ustreza naslovniku in komunikacijskemu namenu.
• Spremljati in popravljati morebitne napake ali dvoumnosti v jeziku.

Jezik lahko vpliva na delovni spomin in njegove sestavine. Način, kako jezik kodira pojme, lahko namreč določa, kako jih ljudje shranjujejo in obdelujejo. Na primer, jeziki, ki imajo različne izraze za barve, lahko olajšajo pomnjenje barvnih odtenkov. Jeziki, ki uporabljajo različne načine za izražanje časa, lahko vplivajo na pomnjenje preteklih in prihodnjih dogodkov. Jezik lahko vpliva tudi na sposobnost zaviranja nepomembnih ali motečih informacij, kar lahko ovira delovni spomin.

Načrtovanje

Za razvoj in uporabo jezika je potrebno znati načrtovati, da lahko:

• Organiziramo svoj govor na koherenten način, ki ustreza naslovniku in komunikacijskemu namenu.
• Predvidimo možne odzive prejemnika in temu prilagodimo svoj jezik.
• Obvladamo morebitne težave ali nepredvidene dogodke, ki se lahko pojavijo med komunikacijo.
• Spremljamo in ocenjujemo učinkovitost svojega jezika in uvajamo vse potrebne spremembe.

Jezik pa lahko vpliva na načrtovanje in njegove strategije. Način, kako jezik kodira pojme, lahko namreč določa, kako jih ljudje organiziramo in posredujemo. Jeziki, ki imajo prožno skladenjsko strukturo, lahko na primer olajšajo načrtovanje diskurza. Jeziki, ki uporabljajo različne načine za izražanje vzročnosti ali časovnosti, lahko vplivajo na načrtovanje dejanj. Jezik lahko uravnava tudi sposobnost izbire pomembnih ali nepomembnih informacij, kar lahko ovira ali olajša načrtovanje.

Zaviranje

Za razvoj in uporabo jezika je treba znati uporabljati zaviranje, da lahko:

• Potlačimo nepomembne ali nepravilne besede ali izraze, ki bi lahko motili sporočilo, ki ga je treba prenesti.
• Potlačimo moteče dejavnike ali dražljaje, ki lahko ovirajo razumevanje ali tvorbo jezika.
• Zatremo negativna ali pretirana čustva, ki lahko spremenijo ton ali vsebino govora.
• Zatremo samodejne ali prezgodnje odzive, ki lahko ogrozijo dialog ali pogajanja.

Jezik po drugi strani lahko vpliva na zaviranje in njegove strategije. Način, kako jezik kodira pojme, lahko namreč določa, kako jih ljudje izbiramo ali zaviramo. Na primer, jeziki, ki uporabljajo različne načine izražanja negacije ali modalnosti, lahko vplivajo na zaviranje napačnih ali neverjetnih izjav. Jezik lahko modulira tudi sposobnost zaviranja čustvenih informacij, kar lahko ovira ali olajša komunikacijo.

Poenostavljen jezik in izvršilne funkcije

Funkcije se razvijajo tudi v odrasli dobi, vzporedno z zorenjem možganov. Dobra raven IF spodbuja razvoj jezika, dobra raven jezika pa spodbuja razvoj IF.

Zato je pri otrocih in mladostnikih, ki imajo težave na teh področjih, pomembno oceniti in spodbujati tako IF kot jezik. Pri jezikovnih težavah lahko pomaga poenostavitev jezika.

Poenostavljen jezik je način sporazumevanja, pri katerem se uporabljajo preproste, jasne in neposredne besede in stavki, da se osebam z jezikovnimi težavami olajša razumevanje in tvorjenje jezika. Poenostavljen jezik se lahko uporablja za izboljšanje težav v izvršilnih funkcijah oseb z jezikovnimi ovirami na več načinov, med drugim:

• Izboljša delovni spomin, tj. sposobnost ohranjanja in manipuliranja s kratkoročnimi informacijami, ki so potrebne za izvajanje kompleksnih kognitivnih nalog. Poenostavljen jezik zmanjšuje kognitivno obremenitev in potrebo po uporabi zaviranja za zatiranje nepomembnih ali motečih informacij, ki lahko ovirajo delovni spomin. Študije so pokazale, da lahko poenostavljen jezik olajša pomnjenje besed ali stavkov, saj zmanjša število zlogov ali fonemov, ki si jih je treba zapomniti.
• Boljše načrtovanje in organizacija diskurza, tj. sposobnost organiziranja lastnega vedenja glede na cilje, kontekst in nove ali zapletene situacije. Poenostavljen jezik olajšuje načrtovanje in organizacijo diskurza, saj uporablja linearno in koherentno skladenjsko strukturo ter se izogiba podredjem, pasivom, zanikanjem ali zapletenim modalitetam.
• Izboljšanje razumevanja in produkcije jezika, tj. sposobnosti uporabe zvočnih in grafičnih simbolov za sporazumevanje, mišljenje in učenje. Poenostavljen jezik olajšuje razumevanje in jezikovno produkcijo, saj uporablja znane, konkretne besede, se izogiba abstraktnim, tehničnim ali dvoumnim izrazom, težke pojme pojasnjuje s primeri ali slikami.
• Izboljšuje prilagodljivost, uravnavanje čustev in dialog, tj. sposobnost zatiranja ali nadzorovanja impulzivnih ali neprimernih odzivov ter ustvarjanja odzivov, ki jih posredujeta pozornost in sklepanje. Poenostavljen jezik olajša uravnavanje čustev in dialog, saj uporablja pozitivne in spodbudne besede, se izogiba negativnim ali kritičnim besedam, aktivno posluša in daje povratne informacije.

Ukrepi in nadomestila

Poenostavljen jezik se lahko uporablja v različnih okoljih, kot so šola, družina, terapija ali delo, da bi spodbudil razvoj in učenje oseb z jezikovnimi ovirami.

Obstajajo različna ocenjevalna orodja in operativno gradivo za krepitev IF in jezika, tako v kliničnem kot šolskem okolju. Cilj je izboljšati kakovost življenja in avtonomijo oseb z IF in jezikovnimi ovirami.

Za merjenje z jezikom povezanih izvršilnih funkcij in njihovo izboljšanje ter kompenzacijo v kliničnem ali šolskem okolju se lahko uporablja več instrumentov, med njimi:

• nevropsihološke teste, ki ocenjujejo različne komponente IF, kot so pozornost, delovni spomin, načrtovanje in zaviranje. Primeri testov so test vsakodnevne pozornosti za otroke (TEA-Ch), test digitalnega razpona in test obratnega digitalnega razpona, test londonskega stolpa, Stroopov test in Naloga 1 Go/No-Go1 .
• Operativno gradivo, ki spodbuja IF in jezik s pomočjo kartic, dejavnosti in iger za urjenje pozornosti, delovnega spomina, načrtovanja in zaviranja, ali običajne igre, kot sta tabu ali spomin.
• Dispenzacijska in kompenzacijska orodja, ki učencem s težavami na področju IF in jezika pomagajo pri opravljanju šolskega dela. Nekateri primeri orodij so zbirne tabele, konceptualni zemljevidi, kontrolni seznami, dnevniki, koledarji, opomniki, diktafoni, računalniki in tablice. Ta orodja lahko olajšajo organizacijo, pomnjenje, razumevanje in tvorjenje jezikovnih informacij.

Literatura

1. Kaj so izvršilne funkcije?
2. Spretnosti izvršilnih funkcij in jezik
3. Povezava med izvršilnimi funkcijami in jezikovnimi sposobnostmi pri otrocih: Pristop latentnih spremenljivk
4. Usmerjenost odnosa med izvršilnimi funkcijami in jezikovnimi sposobnostmi: Pregled literature
5. Raziskovanje interakcije izvršilnih funkcij in jezikovnega procesiranja pri kognitivno-komunikacijskih motnjah odraslih